Glasujte za najbolj vplivno zgodbo

Za študij gozdarstva ob delu sem se odločila, ker sem zaradi bolezni in kasneje smrti v družini zelo na hitro presedlala iz IT sektorja v gozdarskega. Začela sem upravljati s takrat dva tisoč hektarjev velikim gozdom. Formalna izobrazba se mi zdi nujna, če želimo kakovostno opravljati katerokoli službo.

Študij je bil ob delu zelo naporen, saj se je bilo treba veliko učiti, najti čas za predavanja in terenske vaje in čas za raziskovanje ob pisanju seminarskih nalog. Vendar je bil študij zaradi izvrstnega humorja sošolcev in tudi prenekaterih predavateljev, nepozaben. Skozi sproščene, pa vendar poučne terenske vaje in predavanja smo od predavateljev srkali uporabno, konkretno znanje, hkrati pa smo neopazno prevzemali tudi okoljevarstvene vrednote. Več kot človek ve o gozdu z vseh vidikov, bolje bo z njim delal in obema se bo dobro pisalo.

Po zaključku študija sem v gozdove s katerimi upravljam uvedla geografski informacijski sistem, ki deležnikom (sekačem, revirnim gozdarjem, odkupovalcem in lastnikom) omogoča učinkovitejši vpogled v pretok informacij in dogajanje na terenu; ker sem imela za seboj temeljito izobraževanje o standardih in praksah prodaje okroglega lesa, sem postala boljša pogajalka in nadzornica prodajnih procesov, uvedli smo ograje za preprečevanje objedenosti mladja in pričeli z odevanjem vršičkov jelk z volno, da bi omogočili pomlajevanje te drevesne vrste; zaradi gozdne pedagogike, ki nam jo je predavateljica z žarom v očeh predajala, sem pričela voditi ture po gozdovih s katerim upravljam; vključila sem se v nekaj projektov, ki jih vodi Gozdarski inštitut in se bolj samozavestno pričela udeleževati nadaljnjih izobraževanj.

Z nekaterimi sošolci in predavatelji smo ostali tudi po študiju v stiku. Kadar ima kdo od nas kakšno dilemo, se pokličemo in predebatiramo problem. Skoraj vedno najdemo rešitev, hkrati pa si podelimo še nedavne izkušnje ali novosti, ki morda pridejo prav sogovorniku. Študij je tako prinesel novo socialno mrežo, ki nam daje občutek, da v vse pogostejših naravnih nesrečah, ki pestijo naše gozdove, nismo sami.

Nenazadnje sem svojim otrokom na lastnem primeru dokazala, da se z nekaj truda in vztrajnosti tudi v nepričakovanih situacijah da priti do izobrazbe, ki pomaga, da lahko svoje delo dobro opravljamo.

“Pot od gline do posode (tečaj oblikovanja gline – naravnega materiala)

Keramiko uporabljamo vsak dan. Iz keramične šalčke pijemo jutranjo kavo ali popoldanski čaj, iz keramičnega krožnika jemo kosilo, v keramični skledi postrežemo piškote. Arheologom pa nam keramika predstavlja tudi pomembno najdbo, ki pripoveduje o življenju nekoč. Kdaj, kdo, kako, kje? Če razumemo proces izdelave keramike, lahko na našteta vprašanja tudi odgovorimo. Z natančnim opazovanjem odlomkov lahko povemo v katero časovno obdobje keramika sodi, za kaj se je uporabljala in del kakšnega tipa posode je predstavljala. Povemo lahko zgodbo.
O tehnikah, kako so glino oblikovali včasih, sem se učila tekom študija. Vendar znanje pridobljeno iz knjig ima drugačno težko kot tisto pridobljeno z izkušnjami. Najboljši rezultat da zagotovo prav kombinacija obojega. In zato sem se želela tudi sama preizkusiti v oblikovanju gline. Čeprav sem na Munerin tečaj naletela po čistem slučaju, tekom brskanja po družabnih omrežjih, sem takoj vedela, da je to tečaj zame. En klik, odprl se je podrobnejši opis in že sem pisala sporočilo s prijavo. Naslednji dan me je čakal odgovor s potrditvijo, da se tečaja lahko udeležim. In tako se je začelo: vsak četrtek, petek in soboto meseca junija sem z ostalimi udeleženci preživljala čas v sproščenem vzdušju delavnice, kjer sta nama mentorja predstavila nešteto možnosti, ki jih nudi glina. Popeljala sta nas skozi tehnike oblikovanja – od ščipanja iz polnega volumna, do oblikovanja iz valjanih plošč, gradnje s svaljki ali kačicami, prostoročnega oblikovanja v kalupu z vtiskovanjem vzorcev, vlivanja v kalup in končno, oblikovanja na lončarskem vretenu. Ob tem smo spoznavali tudi različne tehnike poslikovanja ter pomembnost postopnega sušenja in žganja gline. Imeli smo odprte roke pri ustvarjanju in skupaj smo iskali rešitve za dosego želenega izdelka. Tekom gnetenja gline sem spoznala tudi sproščujoče učinke tovrstnega ustvarjanja. Kljub intenzivnosti tečaja so ure namreč minevale hitro, z občutkom pomirjenosti.
In zaključek? Pridobila sem izkušnje – kot del osebnega razvoja. Znanje – kot dodano vrednost službeni in osebni poti. Prijateljstva in poznanstva – kot oporo pri nadaljnjem raziskovanju oblikovanja z glino. Ter uporabne izdelke – ki uspešno služijo svojemu namenu. Začela sem pisati novo, svojo zgodbo, ki nikakor še ni zaključena.”

“Šola mi je od nekdaj dobro šla. In v nasprotju z marsikom sem jo rada obiskovala. Tako osnovno, kot srednjo, logičen naslednji korak je bil seveda tudi vpis na fakulteto. Tudi tam sem dobro začela, redno obiskovala predavanja, z odličnimi ocenami izdelovala izpite. Preden sem se zavedela je bil za mano prvi letnik in naslednja prelomnica – vpis v drugi letnik. Nato pa kot se zgodi marsikomu in tudi jaz nisem bila izjema – zgodilo se je življenje. Zaradi nepredvidenih življenjskih okoliščin sem začela izostajati na predavanjih, kar je botrovalo tudi vse redkejšim prijavam na izpitne roke. Do konca šolskega leta sem opravila le tri izpite, moja motivacija je kopnela in čeprav sem si ves čas prigovarjala, da to pa ja imam, sem postopoma faks popolnoma opustila.

Na to sem zmeraj gledala z obžalovanjem, grizla me je slaba vest, hkrati pa v meni gorela neizmerna želja, da tudi sama nekoč v roke primem svojo diplomo. Leta so minevala, minilo jih je pet, minilo jih je osem. Še vedno sem včasih z nostalgijo pogledala spričevalo z blestečimi ocenami in v sebi gojila željo, da se ponovno vrnem v šolske klopi. In prav ta neizmerna želja me je pripeljala do Munere. Ko sem nekega dne brskala po spletu in iskala različne možnosti, sem naletela na možnost brezplačnega študija za zaposlene. V istem trenutku sem kontaktirala šolo, ki je želeni študij izvajala in se pozanimala o možnostih vpisa ter priznavanja že opravljenih izpitov. Povabili so me na sestanek, kjer pa sem se srečala s kruto realnostjo – vsa mesta so bila zapolnjena. Pustili pa so mi le drobec upanja. Obstajala je možnost povečanja vpisnih mest na mojem programu, v kolikor se ne zapolnijo preostali programi.
Čez nekaj dni sem prejela klic z informacijo, da se je zgodilo prav to. Tako sem se polna vzhičenosti in predanosti podala na svojo Munerino pot. Pridno sem obiskovala predavanja, pisala seminarske naloge, zamuditi nisem želela niti trenutka, kljub temu, da sem ob šolanju hodila tudi v službo. Spoznala sem čudovite ljudi, s katerimi smo se povezali, si pomagali, se spodbujali, drug z drugim delili lepe in manj lepe trenutke. Študij, ki sem ga obiskovala me je izstrelil iz cone udobja, popestril moj vsakdan ter me naučil ogromno novega. Pridobljeno znanje lahko še danes s pridom uporabljam tako v kariernem in vsakdanjem življenjem.
Svoj študij sem zaključila z odličnimi ocenami, diplomsko nalogo zagovarjala z deset in tako se danes tudi sama ponašam z nazivom ekonomistka. Za to priložnost bom zmeraj hvaležna, saj v nasprotnem primeru ne bi imela možnosti izpolniti svoje dolgoletne želje in prijeti v roke čisto svoje diplome.

Kljub vsemu pa je najvažnejše kar sem od Munere prejela zavedanje, da nikdar ni prepozno, četudi se nekaj zdi še tako nemogoče in neverjetno. Zmeraj je možnost, da se odprejo vrata, samo stopiti moramo skoznje. In dokončanje študija, kar mi je omogočila Munera3 je zame ena izmed prelomnih točk v življenju, ki me je spremenila kot osebo ter me navdala s samozavestjo, da se še naprej pogumno spopadam z vsemi izzivi, ki mi jih življenje postavi na pot.”

V letošnjem letu smo se s sodelavci udeležili tečaja v sklopu programa Munera 3, da bi se seznanili s programom Microsof Project. Cilj tega je bil bolj natančno planiranje proizvodnje, optimalnejša raba virov (tako človeških kot materialnih) in čim krajši čas od začetne ideje do končnega izdelka. Posledično so stroški izdelave manjši, produktivnost večja, z ulovljenimi roki pa je večje tudi zadovoljstvo nadrejenih in končnega kupca.

Tako smo se tečaju naučili uporabe programa v splošnem, v podjetju pa sedaj pričenjamo z vodenjem posameznih projektov v dotičnem programu. Začeli smo z grobim planiranjem in tako dobili boljši pregled nad projekti v proizvodnji. Dodatna prednost so tudi vizualno pregledne časovnice, ki se samodejno prilagajajo med posameznimi projekti, le te pa pošiljamo kupcem, da so seznanjeni s potekom dela. Do boljše razčlenitve projekta in s tem kakovostnejšega planiranja proizvodnje pa je potrebno še kar nekaj nadgradnje, vendar se zavedamo, da bo z uspešno izpeljanimi projekti ves trud poplačan.

Na tečaju pridobljeno znanje pa ne bo koristilo le podjetju, temveč tudi nam kot posameznikom, saj v tem svetu velja – Već znaš, več veljaš! Torej, ko bomo svoje znanje dokazali z uspešno izvedenimi projekti v planiranem časovnem okvirju, to zagotovo ne bo ostalo neopaženo s strani vodstva podjetja,

“Woow, glej ta jumbo, projekt MUNERA

Pred mano nepregledna množica tekačev ob Arc de Triomphe, slavoloku zmage, kjer se začenja slavni Pariški maraton 2022. Vsi pripravljeni za boj s samim sabo, s časom, ki nekontrolirano izginja in ambicijami, ki jih družba in mi sami vsakodnevno premikamo vse višje. V dnevu nam ne zmanjka projektov, zadolžitev, ki si jih nalagamo, neizpolnjenih hrepenenj in delov svoje osebnosti, ki bi jih želeli zamenjati kot menjujemo avto dele. Spreminjati svoje zlagane vloge in obdržati iluzije o nas in življenju samem, ne, ne gre zlahka. Pehanje za materialnimi dosežki, dokazovanje lastne vrednosti, komu, čemu, se sprašujem.

Kar naenkrat sem na 37 kilometru, poloti se me slabost, naj vztrajam s takim tempom v življenju in doživim to zelo popularno izgorelost ali upočasnim svoj korak? Odločim se za to drugo, ko na svetovno znani aveniji Champs-Elysees zagledam velik jumbo plakat, na katerem piše Projekt Munera.

Woow.

Je to še eden izmed plakatov post kapitalistične družbe, ki zavajajo in nas s privlačnimi podobami vabijo k sreči, ki je vsem tako zlahka dosegljiva, le verjeti je treba?
Ne, to je nekaj povsem drugega. Če sem upočasnila tempo svojega življenja bo to tisto pravo, kar se je na obzorju prikazalo ravno ob pravem momentu. Odločim se, da oddam vlogo četudi se zdi, da sem iz drugega planeta. Čez nekaj dni me povabijo k sodelovanju, zato vem, da gre zares.

Usposabljanje za terapevta limfne drenaže se zdi sprva pretežak izziv zame, večji kot maraton, saj od mene zahteva spremenjen odnos do telesa in popolnoma drugo dojemanje časa. Od hitrosti moram preiti k upočasnjevanju, od razpršenosti k pozorni prisotnosti, od bega k stiku. Po tej poti pridem do več čutenja svojega telesa in telesa stranke ob meni. Prebudi se zadovoljstvo, ki ni obljubljena instant sreča ampak mir in povezanost s sabo in drugimi. Zdi se, da sem spet nekje drugje, a tokrat z zmago. Z zmago, ki se imenuje Munera – korak v prihodnost.

Polona Kuzman”

“Narava, živali in kmetijstvo so dejavnosti, ki me obkrožajo že od otroštva in sem jim bil vedno predan. Starši, stari starši in tudi učitelji v osnovni šoli so me učili o osnovnih zakonitostih narave in našega sobivanja z njo v vsakdanjem življenju na podeželju, kjer sem odraščal, in tudi izven njega. V času odločitve kam na študij, po končani splošni gimnaziji, sem zaradi slabih obetov zaposlitve na področju gozdarstva ali biologije, odšel na študij transporta in logistike, kjer je bila zaposljivost boljša, kot na želenem področju. Odločitev se je izkazala za napačno. Še posebej, ko sem se po končanem rednem študiju na fakulteti, tudi poklicno preizkusil na področju študija.
Šele z vpisom na izredni študij gozdarstva preko programa Munera 3 sem spoznal, da sem opravljal redni študij in zatem delo na področju, kjer nisem bil »100% pri stvari«. Veselje in zanimanje za področje izrednega študija gozdarstva na postojnski višji šoli, in sedaj tudi delo v raziskovalni inštituciji na področju gozdarstva, je neizmerno in vsak dan se učim nove stvari in spoznavam gozdarstvo, kot gospodarska dejavnost, in z njim povezane ekosisteme. Študij je zanimiv in uporaben. Slednje sem spoznal ob opravljanju praktičnega izobraževanja na področju gozdarstva na Zavodu za gozdove Slovenije. V času izrednega študija sem preko Munere 3 opravil tudi dva enotedenska tečaja. Prvi je bil tečaj za varno delo z motorno žago in drugi za gojitelja gozdov. Oba tečaja sta bila poučna in sta mi pomagala pri študiju in tudi sedaj pri opravljanju dela na različnih projektih na Gozdarskem inštitutu Slovenije.
Munera 3 mi je z letom 2020 spremenila življenje do te mere, da sem po 10 letih od uradnega zaključka visokošolskega šolanja, šele zares začel resno študirati področje, ki sem mu v resnici predan. Z letom 2022, še pred zaključkom izrednega študija, sem tudi dobil priložnost opravljanja dela na področju gozdarstva, kjer se vidim tudi v bližnji in bolj oddaljeni prihodnosti. Za vse navedene priložnosti sem neizmerno hvaležen vsem, ki so mi omogočili to poklicno preobrazbo in možnost osebnostne rasti s študijem in opravljanjem dela, kjer se dejansko samouresničujem.
Munera 3 mi je resnično spremenila življenje saj sem dobil priložnost za delo na področju, ki mi ni samo služba, ampak je poklic v pravem pomenu besede, kjer z opravljanjem dela osebnostno rastem. Munera 3, hvala!”

Po končani gimnazijski maturi izbira študija zame ni bila ravno preprosta. Zato sem se tekom prvotnega študija odločila za enoletno prostovoljno delo v belgijskem zavetišču za divje živali, kjer sem ugotovila, da primarno izbrana smer ni bila povsem skladna z mojimi dejanskimi interesi in ambicijami. Izkušnja v tujini mi je vzbudila veliko zanimanje za naravovarstvene tematike in željo, da osmislim proces prostovoljstva. Postavljena sem bila pred prelomno odločitev, ali bom vztrajala s študijem, ki mi ne predstavlja zadovoljstva in v katerem ne vidim dolgoročne karierne perspektive, ali pa poskušam najti študij, ki bi me veselil in katerega pridobljena izobrazba bi mi omogočala tudi preživetje.

Tako sem po končanem projektu v tujini in prihodu nazaj domov podrobneje raziskala možnosti preusmeritve študija in projekt Munera je bil idealna priložnost, ki je ni kazalo zapraviti. V veliki meri mi je olajšal proces vpisa v program naravovarstva na BC Naklo in mi omogočil brezskrben študij, kajti finančna podpora projekta je bila več kot dobrodošla, profesorji in ostalo osebje na višji šoli pa zelo navdihujoči, saj so predali ogromno znanja ter vedno priskočili na pomoč, ko je bilo to potrebno. Med študijem ter po diplomi in pridobitvi višješolske izobrazbe sem vzpostavila veliko poznanstev, osvojila mnogo praktičnega znanja in postala še bolj odgovorna do narave. Vzbudila se mi je želja za nadaljevanje študija, na trenutnem delovnem mestu pa mi zaradi višje izobrazbe pripada en dan dopusta na leto več. Zaradi seznanjenosti o ekološki inteligentnosti in volje, da se razširja naravovarstvena etika med čim več ljudi, bom sodelovala na konferenci Vivus in o tematiki svoje diplomske naloge ozaveščala občo populacijo tudi preko organizacije Balkan River Defence.

V bodoče upam na realizacijo in participacijo na še več podobnih projektih, vse to pa mi še zdaleč ne bi uspelo brez Munera podpore, za katero sem nadvse hvaležna.

“Sem Zdravko Kokot in tudi jaz sem del Munerine zgodbe.
Spomnim se dne, ko sem na spletu zasledil razpis za vpis na višješolski študij. “Zakaj pa ne, sem prestar. Ne nisem, to bo moj dodaten izziv.”, so besede , ki so mi se tisti trenutek porodile v glavi. In tako sem se odločil, ter tudi uspel z vpisom. Seveda sem študij s pomočjo vrhunskih predavateljev, ki so mi podali široko znanje tudi uspešno zaključil. S tem sem pridobil tudi veliko samozavesti in začuti sem, da leta niso toliko pomembna pri osvajanju znanj in če bi se mi ponudila priložnost, bi še enkrat naredil ta korak.

Sedaj, ko sem pridobil stopničko več na moji izobraževalni poti, se moje delo v službi ni spremenilo, kar sem seveda pričakoval. Ker v podjetju, v katerem delam, za napredovanje vplivajo še nekateri drugi dejavniki, mi kljub prizadevanjem in vztrajnosti ni uspelo. Pa vendar, se še nisem vdal. Mojega znanja mi ne more noben vzeti, to ostane in tudi to je moje trenutno zadovoljstvo. Morda, pa se nekoč vendar kaj premakne na moji karierni poti. Morda se ponovno ponudi priložnost za nadaljevanje študija. Morda, morda, morda.
Prihodnost bo pokazala svoje in vsekakor sem zadovoljen in hvaležen, da mi je Munera ponudila to priložnost in dodala delček v mojem življenjskem mozaiku.”

“Moja izkušnja

Znanec objavi na neki skupini, da se lahko učimo razmišljanja. Moja prva misel je, se je treba tega učiti? Od prej že vem, moje misli uravnavajo moje življenje. Učil sem se jih ustaviti, se ne identificirati z njimi … ampak kako spodbuditi in v sebi razviti tiste produktivne in učinkovite? Mogoče kaj o tem izvem tam.
Po kar nekaj formalnih opravkih sem vendar uspel priti v skupino. Ljudje tam kot bi jih sam izbiral. Radovedni, prijazni, veseli. Učimo se uporabljati de Bonova orodja. Najprej veselo spoznanje, pri težavah si lahko kot v igri. Pozabiš le na negativno. Je lahko tudi pozitivno. Pa še marsikaj drugega je lahko, kar ti pomaga. Zapelje te v igro skozi lasten trud. Postavi te v drugačen kot opazovanja. Kaj je v tej težavi lahko zanimivo? Tako odnos do težave ni več isti. Sam več nisi isti.
In odločanje? Tu so vedno bile težave. Kaj in kako? Zdaj je navodilo jasno, loti se orodij. Ni več bremena odločanja. Zdaj je to premišljena odprava na pot, ki me pripelje kamor v resnici hočem. In ob tem ni potrebno da se matram. Ni potrebno da trpim. Le potruditi se moram in trud je poplačan. Prehaja v užitek. V občutek napredovanja.
Še veliko drugih navodil se naučimo. Zakaj bi se nečesa lotil? Kaj vse naj upoštevam? Kaj je zame bolj pomembno, kaj si želim? Kako tudi nesmiselno ali negativno preoblikujem v kreativno? Veliko je načinov in veliko je orodij. To te pelje v drugačen odnos do nalog, v drugačen odnos do težav.
Zdaj ko se pojavi izziv pri delu, težava z odnosi pri delu, osebna težava ali nujna pomembna odločitev… odpravim se na pot, ki me pelje tja, kamor v resnici želim. In ob tem se še igram. Kreirati svoje misli je ena največjih in najbolj učinkovitih moči, ki jih imamo. Skoraj bi rekel da večje dobrobiti človek niti ne potrebuje.”

Obiskala sem usposabljanje: slaščičarstvo – med tradicijo in inovativnostjo. Tega izobraževanja sem se udeležila, ker sem po poklicu slaščičarka in vsako dodatno znanje na tem področju mi pride še kako prav. Veliko novih stvari sem se naučila in predvsem si dodatno potrdila kako pomembno je pravilno ravnati s vsakim živilom posebej. Vso to znanje mi je tako doma kot v službi zelo prav prišlo, saj sem veliko tort izdelala, katere so se na koncu tudi prodajale. Kar nekaj tort sem tudi izdelala po naročilu stranke, večina izmed teh so bile torte za otroke na katere je potrebno še posebej paziti. Sama se tudi poslužujem spletnih tečajev na temo slaščičarstva, kakor tudi za v naprej saj si na svojem področju želim izvedeti še kaj novega